Dama drama

29th November 2014, napisala Jedrt Maležič

Za vrati globokega klozeta sem pred 15 leti med v medprostorju pubertete in metelkovskih klubov naletela na letak za monospolno gledališče. Bila sem neomajno prepričana, da me dolgoletno zaljubljanje v ženske še ne naredi za lezbijko. Pod vtisom sterilnih zloženk o istospolni usmerjenosti in ob veri v to, da z lezbištvom ni šale, sem zagazila v Teater Gromki. Na ponovitev lezbične komedije Ne bom več krvavela. Ker je bilo treba manično šopati po kulturnih dogodkih. Treba je bilo, takrat je bilo treba. Domišljala sem si, da zmorem brez posledic prižgati dan v Monoklu in pod masko brezbrižnosti naslednje jutro odpraviti lastne dvome o sebi. Sami klišeji, same maske, sami izgovori, vse je sililo iz mene, pa nikakor prikipelo na plan.

In potem te ena taka lezbična komedija obrije kot norca. Pričakovala nisem ničesar, fasala sem portret lezbičnega para, ki v brutalno smešnih kuloarjih večne ironije zagruva na grand finale Poletno noč Marjane Deržaj. Na odru Gromkega sem fasala eno tako Ireno in eno tako Natašo, ki sta mi našlogali en tak lezbični odnos po petih letih stiskavca, ko se bejbi že obmetavata s Kozo in Prasico, ko sta skupaj šmrc osamljeni in ubibože razpizdeni druga na drugo natanko zato, ker sta skupaj šmrc osamljeni. Olajšano sem se krohotala, prepričana, da točno taka nekoč bom, ampak da če bom pol toliko zabavna, kot sta bili onidve, se bom olajšano krohotala še takrat, ko bom zajebala svoj bedni lajf za nazaj in za naprej. Obšlo me je, da je krohot orožje, ki se ga enostavno ne ukine s prisilo, kraljico puščave, ampak se s prisilo šele razrašča in množi.

Ne bi, hvala, vsiljevala nikakršne moralne note Ireninemu in Natašinemu humorju, ker ju pa vseeno nekoliko preveč cenim. Ampak solze smeha so nenazadnje tisto, kar me je poteralo, da se ne stiskam več za vrati klozeta, ker, če sem čisto iskrena, mi tam čisto preveč zatohlo zaudarja. Mogoče mi je med drugim tudi monospolno gledališče že zdavnaj pošpeglalo, kakšna koza ali prasica lahko postanem, če se ne bom vse življenje na vsake kvatre kvalitetno nakrohotala.

Ko sem izpod odra v Gromkem spremljala tragikomedijo, se mi dozdeva, da sem bila mogoče že z eno nogo na prostem, pod milim nebom, onkraj klozeta. Ker predstava ni namigovala na to, da bi bile lezbijke kakor koli izvzete iz naveličane môre večine današnjih strejt, nestrejt in polstrejt parov, so me neskončno zabavale stopnje tedanjih vse pogostejših zametkov milenijske družbene korektnosti, ki jih je predstava briljantno in v skokovitem galopu odmetavala kot odvečne. Zazdelo se mi je, da se je iz lezbičnih limonad treba norčevati, ne iz zlobe ali vzvišenosti, ampak iz samorefleksije. Da je v tem rešilna bilka, za katero menim, da vzdrži še danes.

Mogoče se mi je v predahu humorja med skeči, ko sem premišljevala, ali onidve to resno in ali mar ni ravno ta resno pravzaprav blazno smešno, za hip prebudilo upanje v to, da morda le ni tako tragično zaživeti kot režiserka, scenaristka in hkrati glavna zvezda svoje lezbične komedije, pa četudi se sprevrže v slovensko popevko. Ko Irena in Nataša na odru brez milosti mesarita stereotipe, nosita veliko ogledalo, v katerem je hkrati vse maska in vse totalno res. Vsaka dama ima svojo dramo, naj bo lezbična ali ne, in verjamem, da je lahko vsaka drama v določenem kontekstu hilariozna komedija. Zato se res veselim, ker sta se ustvarjalki Ne bom več krvavela odločili prelivati kri še kdaj, upam, da nič manj brutalno.