KJE PA BERETE VE?

12th December 2014, napisala Eva Matjašič

O Lezbični knjižnici

 

Vsakič znova pobegnem iz pridobljenega prostora branja. Iz klavstrofobične študentske sobe na ulične klopi in v kafiče. Iz nekaterih me prežene hrup, iz drugih ljudje ali mraz. Knjiga je edini stalni prostor, ki mi je na voljo. Vse ostalo je prehodno, moteče. Iščem prostore branja.

 

Ne bom pisala o tem, kako pomembno je, da imamo Lezbično knjižnico (in arhiv) in kako je pomembno, da je kot takšna imenovana. Ne bom naštevala, kaj vse najdete v njej (to si lahko same pogledate na spletni strani http://www.ljudmila.org/lesbo/knjiznica.htm). Tudi ne bom pisala o pomembnosti varnega prostora (za ženske, lezbijke).

Ali pa, morda. Čisto malo.

 

Z ljudmi ne komuniciram. Vsaj ne z besedami. In ne pogosto. Z nekaterimi. Komunikacija poteka preko branja. Z zgodovino. Bojem. Izrazom. Ponosom. Ljubeznijo. Zatiranjem. Pogumom. Preskočila sem marsikatero teorijo in se raje družila z Monique Wittig. Zgodovino sem prespala in z Lillian Faderman preko literature odkrivala pisanje žensk, ki so ljubile ženske, in tistih, ki so o njih pisali. Berem fragmentirano. Tako tudi mislim. Povezave pridejo vedno z zamikom.

 

Pred leti mi je kolegica v roke pomolila knjigo. Takrat sem poredko brala poezijo. Nisem povezovala obrazov z imeni, knjige s časom. To je prišlo kasneje. Abonma Nataše Velikonje sem brala počasi in po kosih. Večkrat in vsakič znova. Še vedno ga berem.

 

Lezbična knjižnica je prostor srečevanj. Prostor hranjenja zgodovine in temeljev za nadaljnjo gradnjo. Je majhna soba v prvem nadstropju Metelkove 6, kjer na policah čakajo teorije, poezije, proze, revije, arhivi, filmi. Vizibilije in Lambde z natančnimi popisi (naših, vaših, njihovih) premikov. Vsi vmesni prostori, pozabljeni ali izbrisani – so skrbno zapisani in shranjeni tam.

Upam, da se kmalu srečamo.