Mavrični abonma: lezbično gledališče pri nas

29th November 2014, napisala Maja Šorli

V Sloveniji je o lezbičnem teatru mogoče govoriti le, če ga jemljemo v vsej svoji širini. Lezbično gledališče je krovna oznaka za pisano paleto uprizoritvenih praks, katerih tematika je lezbična. Lezbično gledališče lahko imenujemo tudi tisto, ki ga ustvarjajo lezbijke. Tovrstno gledališče lahko iščemo v zelo raznolikih produkcijah: solo performansih, drag king performansih, drag queen performansih, vampire-queen, fetišističnih, glasbenih performansih, v stand-up komediji, klovnstvu, sodobnem plesu, v reinterpretacijah klasičnega dramskega gledališča, v sodobnih dramskih besedilih ali kvirovskih praksah. Pa vendar lezbičnega gledališča pri nas ni prav dosti.

Domišljam si, da imajo slovenske lezbijke v kredencah knjige namesto prestižne posode. Slovenija se zdi bogata z lezbično literaturo. Relativno. Na leto lahko preberemo več knjig, ki jih izdata zbirki Lambda in Vizibilija, lezbične avtorice pa objavljajo tudi pri drugih založbah, tako poezijo in prozo. Zadnjič me je prešinilo, da ima zasluge za to tudi slovenska gledališka produkcija. Ta lezbijkam ponuja tako malo, da čas in denar, ki bi ga lahko porabile za teater, namenijo literaturi: pisanju in branju.

Še en razlog je (ne v celoti preverjeno) dejstvo, da med zaposlenimi igralkami v slovenskih profesionalnih gledališčih ni niti ene lezbijke. Niti ene, o kateri bi se šepetalo, da je – take, za katero se bi govorilo, da že deset let živi s prijateljico niti take, ki bi osrečila mnogo ljubimk. Ni niti ene iz zgodovine, četudi je mogoče kdaj brati, da so take ženske obstajale. Če ni igralk-lezbijk in za povrh za tistih pet žensk, ki režira v slovenskem gledališču, vemo, s kom živijo, na koga naj lezbično občinstvo torej usmeri svoje seksualno hrepenenje?

Na srečo realnost ni tako črna. Prvič, kvir ženske imamo domišljijo in si znamo marsikaj predstavljati – tako na odru kot v občinstvu. Drugič, tu pa tam se zgodi, da profesionalna gledališča uprizorijo besedilo, v katerem nastopa kompleksen lezbični lik. Tretjič, Slovenija je polna mednarodnih festivalov, ti pa občasno gostijo tudi lezbijke in njihovo delo. Četrtič, profesionalna gledališka produkcija, ki se dogaja v mestnih in nacionalnih gledališčih, je le en del splošne gledališke pokrajine. Lezbijke ustvarjajo fiktivne svetove v ljubiteljskem gledališču, v stand-up komediji, impro-gledališču in predvsem nastopajo v avtohtonih lezbičnih prostorih. Del tega dogajanja je popisan v knjigi Lezbična sekcija LL: kronologija 1987-2012 s predzgodovino avtoric Tatjane Greif in Nataše Velikonje. Petič, imeli smo Monospolno gledališče, ki se letos vrača! Temu prazniku je posvečena zgoščena spodaj zapisana zgodovina Monospolnega gledališča. Za razpravo o vseh petih točkah, pa letos pridite na Lezbično četrt.

Monospolno gledališče, ki je v duhu alternativnega gledališča leta 2000 nastalo na Metelkovi, je po moji oceni do sedaj najboljši primer slovenskega lezbičnega gledališča. Njegovi protagonistki sta Irena Duša in Nataša Jereb. Dvojec je najprej deloval na Metelkovi, v okviru Teatra Gromki. Monospolno gledališče – izraz si je izmislil Miha Zadnikar, je nastalo na pobudo festivala Rdečih Zor, ki je prosilo ženske iz Teatra Gromki, če bi naredile krajši skeč. Pripravili sta ga Irena in Nataša. Odziv je bil tako dober, da sta ga razvili v daljšo predstavo. Poleti leta 2000 sta Irena Duša in Nataša Jereb uprizorili gledališki komad Ne bom več krvavela, ki ga spletna stran jedrnato opiše:

Lezbična družinska tragikomedija izredno duhovito odslikava tipične zakonske zgode povprečne družine. S strogo realističnimi postopki dosega direkt surealne učinke. Prva prava uspešnica Teatra Gromki.

Monospolno gledališče (MSG) je pripravilo še: Debbie da dol Dallas (2001) in Tega ti nisem jaz povedala (15.5. 2002) s producentskim okriljem ŠKUC-LL. V vseh treh predstavah dogajanje temelji na dveh likih. V prvi Ne bom več krvavela sta to ljubimki, ki se razhajata in še nimata imen. Naslednja, Debbie da dol Dallas, se vrne na začetek njune zveze, ki šele nastaja. V tem delu protagonistki dobita imeni in sicer po razmisleku, kako ustrezno prevesti naslov porno filma Debbie does Dallas. Nataša postane Debbie, Irena po dobi ime po mestu Dallas. Njuna tretja predstavaTega ti nisem jaz povedala se loteva instant psiholoških krožkov, na katere Debbie in Dallas prepogosto naletavata v svojem odnosu in življenju. Žanrsko gre vedno za komedijo z veliko besedila, vsaka predstava vključuje tudi improvizacijo, prostorsko pa se dogaja tudi med publiko in skupaj s publiko. Monospolno gledališče je bilo uradno ljubiteljsko, urbano gledališče, ki je delovalo po principu DIY (»do it yourself« ali »naredi sama«). Irena Duša je bila pred MSG izkušena improligašica, Nataša Jereb pa plesalka sodobnega plesa, skupaj sta ustvarjali komade v celoti. Kaj delata danes, pa bomo morda izvedeli na Lezbični četrti 2014. Morda. Debbie in Dallas sta namreč nepredvidljivi. Pridite.