MIRAGE – ALI ZAKAJ SEM VESELA, DA LEZBIČNI PROSTORI TO NISO

3rd December 2014, napisala Mateja Merkandel

 

 

Če si v rani mladosti obsojena na kakšen manjši kraj, kjer te preganjajo že zato, ker si na walkmanu nabijaš Cure in imaš oči na debelo obrobljene s črno črto in te policaji vsake toliko pospremijo na postajo, zgolj zato, ker si bila po nesreči v radiju petih kilometrov ravno takrat, ko se je v mestecu zgodil kakšen neljubi pripetljaj, nimaš pojma, kaj pomeni lezbični prostor, ravno nasprotno – tak prostor se ti zdi le oddaljena fatamorgana, ki pa je tvoja provincialna puščava ne premore. Če sem le slišala, da v okoliških mestih razsaja kakšna lezbijka, sem imela dovolj materiala, da sem o tem sanjarila še kakšen mesec. In to je bilo redko.

Ljubljana je zato za vse nas, ki smo hlepele po življenju izven konvencionalnih tirov, bila več, kot bi si lahko sploh predstavljale. Ob nedeljah sem vsakič, ko sem se pripeljala z vlakom nazaj  v nesluteno svobodo, že po prihodu na postajo nujno zavila  v Noč in dan, kjer sem se založila s cigareti in z viskijem. Potem stekla domov, kjer me je že čakala cimra, brenkala na ravno prav razglašeno kitaro in pela vedno isti komad od Majk – in tako se je začelo. Najin cilj je bil, po razdejanju v domači kuhinji, jasen – nikamor drugam, kakor na Roza, v Štirko. Ko sva spili dovolj, da sem zbrala pogum in se suvereno zamajala po prostoru, sva se odpravili v voajersko meko. Vedno sva bili tako pijani, da se niti ne spominjam, kaj sva tam počeli, niti kako sva prišli do tja – kar se je shranilo v selektivnem spominu, so le tema in barvne luči, vse je zavito v meglo in ne vem niti tega, katero glasbo so vrteli. Da bi se s kom pogovarjala, je bilo nepredstavljivo, ampak že to, da sem bila nekje, kjer sem vedela, da ONE OBSTAJAJO, me je navdajalo z nerazložljivim vznemirjenjem. Torej, si vsega nisem izmislila. One res so. In skoraj se jih lahko dotaknem.

To je vse, kar sem v tistem obdobju potrebovala – danes bi to lahko imenovala modeli identifikacije, s katerimi se je enačil potlačeni del mojega mladega sebstva – in upam, da ne pretiravam, če rečem, da so lezbični prostori dragoceni že zgolj zato, da lahko baby dajkice  sramežljivo molijo svoje nosove v te prostore in iščejo, karkoli že potrebujejo. Morda je za tovrstno perspektivo kriv socialno-delavski moment, katerega se nikakor ne morem znebiti, ali pa samo nerazložljiv občutek, da mi je strmenje v klubsko temo dalo veliko. Preko teh noči sem nastajala in vedenje, da obstajajo druge, je legitimiralo moj obstoj.

Vsi ti lezbični prostori – pa naj gre za ad hoc prostore, ki nastanejo ob organizaciji raznih lezbičnih dogodkov, ali uveljavljene in stalne, kdaj že zadušljive, a prepotrebne prostore, kjer točno veš, koga boš srečala, koga po novem ne smeš pozdraviti in komu se hočeš izogniti; vsi novi prostori, ki na sveže premešajo stare in nove akterke na sceni; vsi ti kraji, kdaj ulice in kdaj četrti, so prostori, kjer lahko zadihamo in izstopimo iz bodisi prisiljene domače intimnosti bodisi zavestno izbrane ječe in smo, kdorkoli že pač hočemo biti, ter delamo, karkoli že nas oživlja. In če s tem, da le smo, lahko komu, ki še ne ve, da je, ali zaradi homofobičnega okolja noče biti, pokažemo, da smo kljub vsemu sranju preživele, in da lahko podobno usodo pričakuje tudi sama – no, že zato je vredno, da ne nasedemo pogostim nebulozam o samosegregaciji in zgrešenim prepričanjem, da z nastajanjem specifičnih prostorov same sebe ločujemo od drugih in se zapiramo. Ustvarjalno, varno in podporno okolje je vsekakor bolj realno kakor nakladanje o navidezni enakosti in enakopravnosti v deželi na temni strani Alp – se vam ne zdi?