O LEZBIČNI ČETRTI

29th November 2014, napisala Nataša Sukič

Umetnost je eden izmed tistih prostorov, na katerega posamezne družbene skupine vežejo velika pričakovanja, zavedajoč se neizmernega identifikacijskega potenciala, ki ga filmske, vizualne, literarne in performativne reprezentacije omogočajo. Tudi ali pa prav zato si lepšega darila, kot je lezbični festival, ki zaobjema presek raznovrstne in bogate domače lezbične umetniške produkcije, zrasle iz lezbične scene v skoraj treh desetletjih, ne bi mogle podariti. Od literature do performativnih umetnosti, od domače filmske produkcije do prikaza umetniške in dokumentarne fotografije, od predstavitev knjig do teoretskih razprav o lezbični umetnosti in aktivizmu – vse to je Lezbična četrt, festival, ki je – zaradi navdušenih odzivov na lezbični sceni – (p)ostal stalni letni dogodek, čeprav je bil sprva zamišljen kot enkratna manifestacija ob jubileju ali kvečjemu kot bienalni dogodek.

Pa se za trenutek ozrimo po naši zgodovini.

Kot sta zapisali Nataša Velikonja in Tatjana Greif v knjigi LL 25 – Lezbična sekcija LL: kronologija 1987–2012 s predzgodovino (Škuc-Vizibilija, 2012), je »… področje umetnosti ‘najprijaznejša tujka’: po eni strani zato, ker je umetnost vedno bila zatočišče tistih brez glasu, po drugi strani pa smo si lezbijke same ustvarile infrastrukturo za umetniško ustvarjanje, prostore, založbe, medije in z njihovo pomočjo prebile železno steno izolacije. Lezbične pisateljice in pesnice so dandanes v Sloveniji, kljub še vedno pogostim in v pričujoči knjigi popisanim blokadam literarnih homofobov, priznane in nagrajevane (Greif in Velikonja naštejeta in podrobno opišeta delo literatk Suzane Tratnik, Urške Sterle, Kristine Hočevar, Nataše Velikonja, Nataše Sukič, Sare Lubej in Petre Hrovatin, op. av.) … Poleg literarnega je lezbično umetniško ustvarjanje izjemno močno na vizualnem področju s fotografinjama Aquarius in Jasno Klančišar ter likovnima umetnicama Aprilijo Lužar in Andrejo Gomišček. Na lezbični sceni je vseskozi prisotno gledališko ustvarjanje: po skupinah, ki so jih oblikovale Aquarius, Wild Girlz, Amazonas in Golden Eye, več lezbičnih predstavah Irene Duša in Nataše Jereb, gledališki predstavi Ime mi je Damjan Suzane Tratnik ter performansih Urške Sterle, se je za petindvajsetletnico LL oziroma odrsko uprizoritev radijske igre Nataše Sukič Slepi tir oblikovala lezbična gledališka skupina Ponovivajo. Urška Sterle je leta 2003 posnela kratek dokumentarni film Aktivno državljanstvo, Vstaja Lezbosov je ustvarila dva kratka filma Homorisk in Prvovrstni drugi. Na glasbeno-performativnem področju ne moremo spregledati Mete Erženičnik v njenih neštetih vlogah in projektih ali jazz pevke Teje Pribac. Tu so scenske didžejke, začenši s pionirko Natašo Sukič, in DJ kolektivi Female’s’cream, Esterion, Lezklektika …”

Omenjena antologija je izšla ob 25. obletnici lezbičnega gibanja in ob prvem festivalu Lezbična četrt. In jasno je, da je lezbična umetniška produkcija zadnja leta v bliskovitem vzponu, lezbična scena pa je prvič v zadnjih treh desetletjih zares močna, dovolj močna, množična, barvita in kreativna, saj nanjo zahajajo nove in nove generacije literatk, vizualnih in performativnih umetnic, didžejk in glasbenih ustvarjalk, dizajnerk in kritičark. Videti je, da obstoj kritične mase lezbičnih umetnic privablja nove in nove, jih spodbuja in inspirira, jim ponuja varno okolje, v katerega lahko vstopajo hitreje, z več samozavesti in manj samocenzure.

Pa ne samo to. Izkazalo se je, da je bil prvi festival Lezbična četrt tisti dodatni sprožilec, ki je spodbudil tudi nastanek prvega zaresnega lezbičnega impro teatra V peto gre rado v sestavi Nika Kovač, Maja Ličen, Ana Perić, Nina Hribernik in Ksenija Vozelj; glasbeni eksperiment/performans Nine Dragičević, ki ga lahko kot prvega umestimo med skladateljstvo. Drugi festival je prav tako ponudil izjemne filmske miniature/portrete sodobnih lezbičnih pesnic in pisateljic, avtoric Jasmine Šepetavc in Nike Uhan. Da številnih mladih vizualnih umetnic, oblikovalk, didžejk in vidžejk niti ne omenjamo.

Tisto, kar je pri vsej stvari najpomembneje: Lezbično četrt ustvarjamo lezbijke za lezbijke.

Saj ne, da bi v Ljubljani čutili popolno odsotnost lezbičnih umetniških ubeseditev in upodobitev; vsake toliko se zgodi kak lezbični performans ali lezbični bend na feminističnih ali kvirovskih festivalih, kot sta Mesto žensk in Rdeče zore, na področju filmske umetnosti, ko se na Tednu lezbičnega in gejevskega filma predvaja najpomembnejše iz sveta kinematografije, se nam godi že precej bolje, pa vseeno … Tistega celovitega pregleda čez kolorit (predvsem domače) lezbične umetniške ustvarjalnosti in celovite analize ter refleksije konceptov ubesedovanja in reprezentiranja lezbične subjektivnosti in zgodovine na tovrstnih festivalih ni; tisto, kar dobimo, so le fragmenti, drobci, utrinki, razpršeni v vesolju feminističnih in kvirovskih umetniških manifestacij, znotraj katerih lezbična pozicija ostaja manjšinska in kot taka odmaknjena od središča na obrobno orbito, prisotna le toliko, da ne moremo reči, da je ni.

Pa vendar: zakaj je pomembno, da imamo tudi lezbični festival?

Če prafraziram Anaïs Nin, ki je zapisala, da ima občutek, da se v Pandorini skrinjici nahajajo skrivnosti ženske senzualnosti, tako drugačne od moške, za opis katere je moški jezik nezadosten, in da mora biti jezik spola šele izumljen, potem lahko rečem, da velja za lezbijke, gledano iz lezbične pozicije, enako. Za ubesedovanje pomembnih odtenkov jezika gre, za vse tisto, kar izpoveduje razliko med žensko in lezbično žensko.

Pred nami je torej tretja Lezbična četrt, poklon tridesetim letom boja za lezbične prostore, poklon lezbični sceni, zgodovini, naši kulturi in našemu jeziku. Nam. Zato si bom namesto zaključka sposodila prečudovit citat iz zadnje pesmi v pesniški zbirki (prve lezbične knjige na Slovenskem) Ljudmile Poljanec, ki sta ga ob zaključku zgoraj omenjene antologije uporabili že avtorici Velikonja in Greif:

»Jaz sanjam večnost … krog in krog prostrana pred mano se razteza v nedogled …

Iz hipov vseh in časov vseh je tkana, neviden ji korak – a viden sled.«

In kot zaključita avtorici: »Ta uporna in neobvladljiva lezbična zgodba se prenaša naprej. Kajti vsak izborjen prostor, protest, vsaka knjiga, članek, beseda, vsaka

zabava, vsak lezbični poljub pomeni – naše življenje.«

 

 

 

Pričujoči tekst vključuje nekatere odlomke iz daljšega besedila Lezbična četrt, objavljenega v 23. številki revije Lesbo (2012)

http://www.raznolikost.org/images/lesbo-splet.pdf