O lezbičnosti lezbične umetnosti

7th December 2014, napisala Alenka Spacal

Ob Lezbični četrti nas lahko najbolj razveseljuje dejstvo, da je čez in čez lezbična. Gre za festival lezbične umetnosti, ki že v samem naslovu napoveduje dogajanja, ki jih lezbijke namenjajo lezbijkam. Gre za klubske, razstaviščne, gledališke, koncertne in kavarniške prostore, v katerih lahko lezbijke na eni strani nastopajo, razstavljajo, igrajo, berejo, predavajo, se pogovarjajo, muzicirajo, dj-ajo in na drugi strani gledajo, poslušajo, občudujejo, se navdušujejo, analizirajo, kritizirajo, komentirajo in predvsem uživajo. Aktivne lezbijke so na eni in na drugi strani.

Festival Lezbična četrt je s svojo tretjo izdajo pravzaprav šele na začetku svojega delovanja in prepoznavnosti, a hkrati že ves čas v nekakšnem sestrskem razmerju s širšim LGBT gibanjem pri nas, ki letos slavi svojo 30. obletnico. V tem temeljnem odnosu med že uveljavljenim gibanjem na eni in mladim festivalom na drugi strani se kot ključna zastavljajo vprašanja povezovanja, nasledstva, sestrske solidarnosti in medgeneracijskega sodelovanja.

Veseli me, da je v času razpršenih identitet festival eksplicitno poimenovan kot lezbičen. Kadar neko lezbično dogajanje, skupek dogodkov, iniciativa ali skupina ne vsebujejo lezbičnega označevalca že v samem imenu, s tovrstnim nepoimenovanjem samo še povečujejo nevidnost in neslišnost lezbijk v družbi. Žal prezrtost lezbijk in njihovih del ni značilna le za davno minula obdobja preteklosti, temveč se izbrisi dogajajo tudi tukaj in sedaj, in sicer celo med samimi lezbijkami. Čeprav postaja danes že dolgočasno vsako vnovično poudarjanje lezbične zamolčanosti, ostaja na drugi strani to še vedno nekakšna nuja. Nevidnost oziroma prezrtost žensk, ki so v zgodovini ljubile ženske, sta se tako globoko zarezali v našo lezbično kulturo, da moramo tudi v sedanjosti svoj obstoj poudarjati vedno znova. Četudi se morda zdi, da smo lezbijke v sodobnosti vse bolj vidne in tudi razpoznavne v širšem prostoru, se moramo kar naprej boriti za svoje delovanje in za svojo identiteto. In če se nam zdi, da je naša lezbična pojavnost znotraj scene že prepoznavna, se moramo v širši družbi pogosto še vedno prav posebej dokazovati in opravičevati, ker smo lezbijke, in ker ustvarjamo lezbično umetnost.

Ker se v poimenovanju odraža temeljna bit neke skupnosti, se mi zdi še posebej pri lezbičnih iniciativah, skupinah in gibanjih izjemno pomembno, da je beseda lezbijka na tak ali drugačen način izpostavljena že v samem imenu, saj je tako jasno in enoznačno opredeljena lezbična identiteta akterk. Ta se nedvomno odraža tako v imenu festivala Lezbična četrt kot tudi v nazivu Lezbične sekcije ŠKUC-LL in v poimenovanju Lezbično-feministične univerze (LFU).

Poleg skupinske identifikacije s pojmom lezbičnosti je na drugi strani za vsako posameznico še toliko bolj pomembno istovetenje s pojmom lezbijka, ki posledično pomeni coming-out tudi zunaj lezbične scene. Pravo razkritje vedno zahteva močno, pogumno in brezkompromisno držo vsake lezbijke, ki ob lezbičnem samopoimenovanju sprejema ne le pozitivne in svetle pomene tega pojma, temveč tudi vso težo negativnih označitev, ki se hote ali nehote še vedno odražajo v samem terminu. Beseda lezbijka je bila najprej uporabljana kot žaljivka, ki so jo skovali moški, da bi z njo žalili tiste ženske, ki so si jim drznile biti enake. Zato beseda lezbijka za številne heteroseksualno naravnane moške še danes odraža patriarhalni strah pred svobodnimi in neodvisnimi posameznicami. V sedemdesetih letih 20. stoletja so lezbične feministke vzpostavile besedo lezbijka kot samoidentifikacijski termin v pozitivnem smislu. Lillian Faderman omenja, da so lezbične feministke v besedi lezbijka zavestno skušale razbiti stigmo (Faderman, L., Več kot ljubezen moških: Romantično prijateljstvo in ljubezen med ženskami od renesanse do sodobnosti, ŠKUC, Vizibilija, 2002, str. 467). Tako se je zgodil temeljni obrat od zmerljivke s slabšalnim in negativnim pomenom do besede s pozitivnim in z emancipatornim nabojem. Od tedaj lezbijke besedo lezbijka uporabljamo s kar največ ponosa kot afirmativno besedo, ki potrjuje naš lezbični obstoj in krepi našo lezbično samozavest. Termin, ki je nekoč predstavljal žaljivko, se je skozi zadnja desetletja predrugačil v besedo, napolnjeno s pomeni ponosa, moči in poguma. Toda omenjena beseda se ni kar sama in čez noč uveljavila v pozitivnem smislu. Včasih se zdi, da njena tranzicija iz negativnega v pozitivno še vedno traja. Vse lezbijke je tudi ne doživljamo enako, o čemer je pisala že Adrienne Rich, ki je v eseju z naslovom »Lezbijka v nas je tista …« za besedo lezbijka zapisala, da ima intenziven naboj in razvejan pomen, »ki sega od ‘sovražnice moških’ in ‘sprevrženke’ do … ženske, ki sama izbere, prepovedane ‘primarne intenzivnosti’ med ženskami in tudi ženske, ki se noče pokoriti, ki je očetom rekla ‘ne’«. Po njenem ima lahko beseda lezbijka celo za lezbijke številne odmeve: »Nekatere med nami bi jo popolnoma izbrisale. Druge bi jo spremenile, tretje pa ji po letih, ko je niso smele izreči, vneto pritrjujejo in jo govorijo.« (Rich, A., O lažeh, skrivnostih in molku, Izbrani eseji, 1966 – 1978, ŠKUC, Lambda, 2003, str. 189.) Zato zaključi: »Beseda lezbijka se mora uveljavljati; če jo odslavljamo, podpiramo molk in laži o svojem lastnem obstoju ter sodelujemo v igri klozeta, ki je posledica neizrečenega.« (Prav tam, str. 190.)

Ko se lezbični označevalec priključi besedi umetnost, tako da nastane sintagma lezbična umetnost, se ob tem lahko sproži vrsta vprašanj v identifikacijskem smislu. Umetnice, ki svoja dela javno izpostavijo na lezbičnem festivalu, morajo imeti jasno oblikovano stališče do lastne lezbičnosti. Umetniško delo, ki je označeno kot lezbično, s tovrstno oznako prevzame nase vso težo lezbične zgodovine, in sicer tako v pozitivnem kot tudi v negativnem smislu. S pozitivnim mislim na zgoraj omenjeno samozavestno držo ponosa, poguma in moči, ki jo izraža vsaka razkrita in javno delujoča lezbijka. Z oznako negativnega pa mislim na vso težo temnih plati lezbične zgodovine, prežete s sovraštvom homofobnih nasprotovanj in nesprejemanj določenih del samo zato, ker so lezbična.

Pravzaprav gre za akt razkritja avtorice kot lezbijke vsakokrat, ko določeno umetniško delo označimo za lezbično. To sicer sproža vprašanje, če so lezbična le dela avtoric, ki so dejansko lezbijke, ali tudi dela avtoric, ki se v vsakdanjem življenju ne identificirajo kot lezbijke, a v svojih delih vseeno izpostavljajo lezbično motiviko. Če je vsebina nekega dela prepoznana kot lezbična, potem gre vseeno za lezbično delo. Nekatera dela avtoric, ki same niso lezbijke, a poskušajo lezbične tematike bolj ali manj uspešno izpostavljati v svojih delih, so včasih sicer lahko prepoznana kot lezbični šik, o čemer je pisala Laura Cottingham v besedilu Biti lezbijka je tako šik… da pravzaprav sploh nismo več lezbijke. Najbolj lezbična je gotovo umetnost samih lezbijk. Ob vsem tem velja prevprašati tudi lezbičnost v delih samih lezbijk, ki tematsko morda niso eksplicitno lezbična. Sama sicer menim, da je v vsakem delu ozaveščene in razkrite lezbijke mogoče zaznati vsaj drobno lezbično sled. O opredelitvi tovrstnih del kot lezbičnih se mora največkrat izjasniti sama avtorica. Mnogo težje je z označevanjem lezbične umetnosti preteklosti, in sicer še posebej ob delih, ki motivno niso razpoznavna kot lezbična, a so jih ustvarile umetnice, ki so živele v paru z žensko.

Prav zato se zdi ob oznaki lezbične umetnosti ključna predvsem samoopredelitev umetnice. Ta je v pravem pomenu besede sicer možna šele v zadnjih desetletjih od uveljavitve pojma lezbijka v afirmativnem smislu. A tudi v sodobnosti ni vedno vse povsem enostavno. Avtorice lezbične umetnosti se morajo še danes večkrat boriti za svoj obstoj prav v kontekstu poimenovanja, saj jim vedno na novo grozi prekrivanje z nekakšno krovno identiteto, ki naj bi lezbičnost sicer vključevala, a hkrati tudi že zamegljevala. Tako kot se je v zadnjih desetletjih 20. stoletja vse LGBT gibanje pogosto združilo pod gejevskim označevalcem, se od devetdesetih let naprej vse pogosteje uporablja oznaka queer. Vse več lezbične umetnosti je tako na ogled na queerovskih festivalih ter v antologijah in pregledih t. i. queerovske umetnosti. Pojem queer je v identitetnem smislu sicer res ena najsvobodnejših in identifikacijsko najširših oznak, ki v svoji interpretativni razprtosti odpira prostor kar najširši paleti spolno in seksualno nenormativnih identitet. A vendarle v svoji širini včasih prekriva tudi bolj specifične identitete, kakršna je lezbična. Queerovska gibanja so v svoji vsestranskosti postala tako odprta za vse, da postane pod njihovim okriljem neredko zamegljena prepoznavnost in vidnost že tako ali tako marginaliziranih skupin, ki so si pred tem dolgo prizadevale za lastno vizibilnost v družbi, kot na primer lezbijke, feministke in ženske nasploh. To je tudi eden glavnih očitkov queerovski teoriji s strani lezbičnih feministk, ki menijo, kot je zapisala Annamarie Jagose, da queer pod nejasno pretvezo skupnega splošnega termina ponovno zakriva lezbijke in jih potiska v stanje nevidnosti. Queerovske politike z nerazlikovanjem spola tako ponovno izbrišejo ženske. (Jagose, A., Queer Theory, Melbourne University Press, Melbourne, 1996, str. 117.)

Zaradi zgodovinske prezrtosti lezbijk je kljub vsemu pomembno, da ostane pojem lezbičnosti prepoznaven in stabilen termin tudi na ravni jezika. Nekatere lezbijke si želimo biti in ostati lezbijke. Želimo biti delujoče, ustvarjalne, vidne in prepoznavne kot lezbijke. In zato naj ostane ali postane lezbična tudi naša umetnost. Prav zato ustvarjamo v lezbičnih izrazih, ki so lahko vizualni, literarni, gledališki ali glasbeni. Radosti me vsaka prepoznavna lezbična govorica, ki je oplemenitena z lezbičnimi metaforami ter prepredena z lezbičnimi kodami in simboli.

Za konec naj zapišem še nekaj besed o nevidnosti vidnega v lezbični umetnosti. Zdi se paradoksalno, da so v času, ko vizualne podobe prevladujejo povsod v širši družbeni stvarnosti, pri nas na lezbični sceni ostale umetnosti, ki se najbolj dotikajo vidnega, izrazito nevidne. V preteklosti je bilo ob raznih javnih pogovorih in okroglih mizah že večkrat izpostavljeno, da na področju vizualnega v našem prostoru ni mogoče zaznati takšne kontinuitete javnega lezbičnega delovanja kot na primer pri literarnem ustvarjanju. O tem smo se pogovarjale tudi na okrogli mizi o lezbični umetnosti, ki je bila organizirana v sklopu prve Lezbične četrti. Takrat so bila sicer izpostavljena nekatera imena posameznih avtoric, vendar smo se vse strinjale, da neke prepoznavne linije (še) ni. V očitnem pogrešanju lezbične vizualne scene se je fotografinja Jasna Klančišar v zadnjem času na tem področju močno angažirala ne le kot umetnica, temveč tudi kot kuratorka skupinskih predstavitev del lezbičnih avtoric. Prva večja tovrstna skupinska razstava z naslovom »Skozi njene oči. Utrinki lezbično-feministične produkcije« (v kuratorski sestavi Ane Grobler, Jasne Klančišar, Sebastiana Krawczyka in Tadeje Pirih) je bila na ogled lani na Rdečih zorah v Galeriji Alkatraz na Metelkovi. Nadvse raznolika lezbično-feministična produkcija je zajemala tako umetniške vsebine kot tudi dokumentarne vidike fotografskega in video beleženja lezbične scene. Poleg fotografskih portretov ter video filmov akcij in performansov, ki odražajo pomembne dokumente lezbičnega aktivizma, smo se srečevale tudi z umetniškimi utrinki lezbičnih vsakdanjikov, lezbičnih intim, lezbičnih užitkov in lezbičnih oziroma ženskih teles. Lezbičnosti smo sledile tudi v instalaciji portretov v podobah lutk, na ilustracijah iz avtorske slikanice in preko računalniške porno igrice. Jasna Klančišar v močni želji, da bi vizualna umetnost postala še vidnejša in bolj prepoznavna ne le na sami lezbični sceni, temveč tudi širše, še naprej spodbuja in nagovarja lezbične avtorice različnih generacij, ki ustvarjajo v širokem razponu raznolikih vizualnih medijev in iskrivih lezbičnih vsebin. Tokrat se vizualne lezbične umetnice na Lezbični četrti predstavljamo z razstavo »Prostori, sledi in sence«.