O MULI IN LITERATURI

12th December 2014, napisala Maša Cvar

Ko govorim o lezbični literaturi, ko jo mislim ali o njej razmišljam, se v meni pojavijo slike vročega poletnega popoldneva, ko sonce žge in zemlja kliče po dežju. Nato se pojavi dolga njiva, na kateri nemočna ždi mula in čaka, da bo čez rjavo suho zemljo, ki je sprijeta v kepe in se ne udira, če po njej hodiš, prepeljala voz ali plug. Vidim jo kot boj, ki je za to, da je ta mula prišla na drugo stran te suhe njive, potrebovala veliko moči in volje.

 

Pogosto je lezbična literatura prepredena z mislijo, da so se za vse, kar ima naša lezbična skupnost danes, lezbijke morale boriti. Borile so se za to, da imamo lahko festivale, ki so namenjene lezbijkam. Da imamo prostore, kjer se lezbijke lahko družijo. Da imamo časopise in knjige. Navsezadnje za to, da ima družba in z njo večina posameznikov v njej nekje v sebi ozaveščeno dejstvo, da lezbijke obstajajo in da živijo in delujejo znotraj te ne preveč homogene družbe. In seveda tudi za to, da danes lezbijke stojijo malo bolj pokončno.

 

Literatura se mi je vedno zdela idealen medij komuniciranja. Vsekakor se mi zdi lažje občutke in misli prelivati na papir, kakor jih artikulirati ustno. Ravno pisni vir je tisti medij, ki širi zavedanje o stanju v družbi, ki uči in razlaga, ki meje razuma odpira na zunaj in ga izpopolnjuje. Knjiga kot temeljni artefakt vsake kulture. Moč, ki jo knjige nosijo, je večja od moči besed, ki jih ljudje govorijo. Pisni vir je trajen, daje občutek dejanskosti, saj ostaja tudi takrat, ko čas mineva. Knjige v sebi nosijo sporočila, ki poskušajo vplivati na poglede, ki so po navadi usmerjeni naravnost naprej, jih premikati bolj levo, poskušajo razložiti, da obstajajo očala za kratkovidne in daljnovidne in da na tem svetu stojijo tudi tisti, ki brez očal prav tako dobro vidijo.

 

Ker so si lezbijke v preteklosti morale izboriti svoj prostor, na katerem danes po mojem mnenju kar trdno stojijo, ker so imele zgodbe, ideje, izkušnje, ki so jih želele izraziti, ker so želele spreminjati družbeno politični okvir nekega časa, odpirati teme, o katerih se ni govorilo, vnesti osebno v politično, ker so hotele najti svoj prostor, v katerem so lahko to, kar so, ker so hotele biti, biti brez opravičevanja, da so to, kar so, da so lezbijke, morda je zato danes lezbična literatura pri nas tako zelo močna, kot je. In to ne le v »našem« prostoru, ampak v slovenskem prostoru nasploh.

 

Sprašujem se, kaj literaturo sploh označuje za lezbično, kateri so dejavniki, ki vsebini dodajo pridih lezbičnosti, kateri parametri so tisti, ki bi jih lahko vključili pod to oznako. Morda je to občutek marginalizacije, občutek obrobnosti vsega, kar je lezbično, morda to, da smo velikokrat postavljene v vlogo »drugega«, morda dejstvo, da je vsebina lezbične literature lezbična, da opisuje, nakazuje in podaja intimen odnos ženske do ženske. Morda pa lezbično literaturo postavlja za lezbično dejstvo, da jo je napisala ženska, ki samo sebe spozna za lezbijko. Kot sem nekoč prebrala v časniku Delo, Varja Velikonja na primer pravi, da pod pojmom lezbične literature razumemo dela, ki jim je, najenostavneje rečeno, lezbičnost brez slepomišenja univerzalno izhodišče.

 

Tu se mi zastavi vprašanje, ali je lezbična literatura lahko nekaj, kar ne napiše oseba, ki se definira kot lezbijka, če je vsebina lezbična? Bi bila tudi to lezbična literatura? Mnenja so različna. Nataša Velikonja na primer poudarja, da je lezbična literatura lahko le tista, ki jo ustvari lezbijka, saj bi se lahko le v delih lezbičnih avtoric »manifestirala specifična, razlikovalna subjektivna pozicija«. Lezbična literatura naj bi tako nastopala tudi kot samostojna kategorija znotraj žanrske klasifikacije, kakor navaja v knjigi Lezbični bar. Medtem Suzana Tratnik v Lezbični zgodbi (literarna konstrukcija seksualnosti) govori o tem, da lezbično pisavo naredi za lezbično prav njen manjšinjski, drugorazredni in marginaliziran status, ki naj ne bi pretendiral na celoto. Kar pomeni, da ji je znotraj institucionalizirane kulture pripisan status izključenosti.

 

Ko je govora o literaturi, ki jo označimo s pridevnikom lezbična, vsekakor ne moremo mimo sekcije LL, ki je izjemno pomembna za razvoj lezbične literature. Sekcija LL je poskrbela za razvoj lezbičnega tiska, izdajala je štiri revije (Lesbozine, Pandora, Lesbo ter znotraj Roza kluba Revolver). In kot navaja kronologija, ki je izšla ob 25 letnici sekcije LL (lahko jo štejemo za najpomembnejši popis lezbičnega delovanja), je bila sekcija zaslužna za ureditev petih tematskih številk gejevskih in lezbičnih študij za Časopis za kritiko znanosti. Oblikovala je tudi prvo lezbično zbirko na Slovenskem, zbirko Vizibilija pri društvu Škuc, botrovala je tudi nastanku knjižne zbirke Lambda založbe Škuc in prispevala njene prve lezbične edicije. Sekcija LL je ustanovila tudi prvo lezbično knjižnico in arhiv, ki sta svoja vrata odprla leta 2001. Pomembna sta, ker beležita zgodovino in ker ponujata literaturo, ki je v drugih knjižnicah šibko pokrita.

 

Omeniti je treba nekaj izmed imen, ki so razvila lezbično literaturo pri nas, nekatera znotraj založbe Škuc (Viziblija in Lambda) in nekatera tudi zunaj nje, v drugih založbah. Suzana Tratnik, Nataša Sukič, Kristina Hočevar, Iva Jevtič, Nataša Velikonja, Urška Sterle, vsaka izmed njih s prepoznavno pisavo in vse skupaj postavljajo temelje, ki jih tudi družbeni in politični valovi ne bodo mogli zamajati. Lezbična literatura ima pred seboj svetlo pot, nov val pesnic in pisateljic, ki jih slišimo na branjih zadnji dve leti, v naš prostor prinaša nove zgodbe, nove pisave.

 

Lezbična literatura pa vendarle ni namenjena le ozkemu krogu bralcev oziroma bralk, ampak je literatura, ki sega zunj meja naših prostorov. Je kakovostna in brana, to nam dokazujejo številni literarni večeri, ki so vedno dobro obiskani, to nam dokazujejo tudi nagrade, ki so jih avtorice za svoja knjižna dela prejele ali bile nominirane zanje. Pa ne želim meriti kakovosti del s količino prejetih nominacij ali nagrad, reči želim le, da so lezbične avtorice pomembne za celoten slovenski literarni prostor in ne le za lezbičnega. Lezbična literatura je izjemno močna in danes težko spregledljiva.

 

Vedno bo obstajala potreba po pisnem izrazu, po artikuliranem zapisu stanja, v katerem se nahajamo, o umeščenosti ženske kot lezbijke v ta prostor in čas. Literatura je pomembna, tako za lezbijke, ki šele začenjajo puščati sledi na tej poti, tako za tiste ki se po njej sprehajajo že nekaj časa, kot tudi za one, ki so jo pomagale konstruirati in vzpostaviti. Je nekaj, kar pušča trajno sled, je popis časa in stanja, v katerem smo v nekem trenutku bili, izraz čustev, ki jih je nekaj vzbudilo. Je papir, ki v sebi nosi naše bistvo.

 

Pot, ki so jo prehodile vse lezbijke do danes, da lahko stojimo tukaj, kjer stojimo, je pot, ki je bila prepredena z voljo in željo po spremembi. Menim, da so spremembe očitne in je stanje lezbijk danes izraz sodelovanja in ustvarjanja za dobro posameznikov in celotne skupnosti. Vse ženske, vse lezbijke, ki so kdaj kaj napisale, so del te lezbične literature, ki je močna, ki je dobra, ki je prežeta z bitjo ženske, ki si želi, da bi bila, da bi bila lahko živa, brez omejitev, brez zadržkov. In vse knjige, ki so bile napisane, knjige, ki so prevedene, izseki pesmi ali misli, ki nikoli ne bodo objavljeni, vse to nas gradi, nas povezuje, nas sestavlja. Vse naše besede želijo biti prebrane, želijo biti vidne. Vse te ženske pišejo zgodovino, popisujejo fragmente, ki ustvarjajo pot, po kateri lahko danes hodimo nežno.

 

Tiste grbine, na tisti rjavi njivi so se zrahljale, tudi zrak se je malo shladil in vsi malo lažje smo, smo pa lahko ravno zato, ker se lahko izrazimo, ker lahko povemo, kdo smo in kaj mislimo, ker imamo možnosti, da ustvarjamo znotraj te naše subkulture, ki se lahko od tu naprej le še dviga in gradi.