Princeske in vitezi: ali odraščanje brez vzornic

13th December 2014, napisala Tatjana Greif

»Živeti brez zgodovine pomeni živeti kot otrok, nenehno vzhičen in izzvan od tujega in neimenovanega sveta. Ta vrsta eksistence je velikanski čudež, vitalna radovednosti in čut za pustolovščino, ki ju odlično obvladamo, da bi naša življenja ohranjali živa. Toda ljudje, ki se borijo proti svetu, ki jih je razglasil za obscene, potrebujejo trdnejša tla pod svojimi nogami.«

 

kobili 

Na fotografiji: Ivana Kobilca

 

Tako je  leta 1986 zapisala ameriška pisateljica, zgodovinarka in pionirka lezbičnega gibanja Joan Nestle.  Samozavedanje pomeni zavzemanje lastnega prostora in časa, lastne zgodovine.

Kakšna je kultura našega spomina? Zgodovina, umetnostna zgodovina, literarna zgodovina, antropologija, etnografija, arheologija in druge vede, ki preučujejo preteklost človeških kultur, so posejane s »slepimi pegami«, ko gre za vprašanja zgodovinske vloge ženskega spola. Historično perspektivo zaznamuje drastični izpad ženskih likov in ženskega doprinosa. Ta slepota je toliko bolj očitna, ko gre za manjšine, zgodovinsko marginalizirane, zapostavljene, zatirane kategorije žensk. Ženske kot amorfna spolna celota so »slepa pega« v zgodovinopisju, pri čemer so neheteroseksualne ženske, kot odklonska ločina znotraj njih,  »dvojna slepa pega«. Cenzura ženske homoerotike v biografskih pristopih je dejstvo. Neheteroseksualna pozicija ženske predstavlja tisto vrsto odklona, ki ga večinski znanstveni ustroj preprosto ni zmožen procesirati. Tudi znotraj koherentno odtujene, strejt, belske, akademske feministične znanosti segmenta lezbištva kot raziskovalne dimenzije pač ni lahko najti.

Leta 2007 je izšel zbornik z naslovom »Pozabljena polovica«. Kot je zapisano v uvodnih poglavjih, je njegov cilj ovrednotiti spregledano in zamolčano zgodovino žensk v Sloveniji. Postopek ni bil zgolj leksikografski, temveč je vseboval zgodbo o posamezni ženski, njenem zasebnem, družinskem življenju, njeni osebnosti. V predgovoru beremo, da »zbornik z bogatim gradivom predstavlja dopolnitev dosedanjemu zgodovinopisju, ki je spregledalo, da je delež žensk v slovenski zgodovini večji, kot je bil prikazan doslej … Prav tako beremo, da je zgodovina, ki se je oblikovala na ta način, enostranska in patriarhalna, saj pozablja na eno polovico prebivalstva … Zbornik, ki zaobjema ženske, rojene od 19. stoletja do leta 1920, in ki je obeležil »življenje in delo posameznic, ki so pomembno prispevale k življenju v Sloveniji, k razvoju in napredku«, ne beleži niti ene homoseksualne ženske. To nebeleženje ne pomeni, da jih med liki, vključenimi v zajeten zbornik – skupno je predstavljenih kar 129 biografskih portretov – ni bilo, pomeni pa molk, brisanje sledi, skratka, biografsko slepoto, neobčutljivost in celo cenzuro, na katero ni imuna niti feministična misel. Primer je zgolj eden v nizu. Med 94 književniki v »Literarnem atlasu Ljubljane«, letos izdanem in že razprodanem, je predstavljenih le pet žensk, a še med temi so najmanj tri,  ki se krepko nagibajo zunaj matrice  seksualne in spolne norme.

Kako se piše zgodovina družbenih obrobij? Kako poteka zgodovinjenje margine, torej ali sploh poteka? Ženskih homoerotičnih razmerij, biografij, zgodovinskih osebnosti, likov iz preteklosti ni mogoče najti, bodisi zaradi izbrisa in zamolčevanja bodisi zaradi potvarjanja. Lezbištvo se torej zastira, kamuflira, kodira, filtrira, prikrojuje in ukaluplja v strejt režim.

V obstoječih razlagah cele vrste t. i. »nenavadnih« žensk iz slovenske zgodovine, literature in umetnosti se moramo vprašati, kako se obstoječi večinski raziskovalci in raziskovalke, avtorji in avtorice lotevajo njihovega zasebnega in socialnega življenja, zakaj se nenehno čudijo, da so bile samske, neporočene, brez moža, otrok. Ali je iz tega podatka res mogoče linearno in simplicistično sklepati, da niso imele zasebnega, družinskega, ljubezenskega, intimnega življenja, da niso imele osebnih razmerij ali partnerskih zvez? Videti je, da takšne zagate vselej nastopijo v trenutku, ko ženskih likov ni mogoče stlačiti v ortodoksno patriarhalni kalup.

Klic po reviziji vidnosti, po zgodovini in zemljevidu. Zatorej »krampe, lopate, špahtle in strgala« v roke. Lotimo se lezbične arheologije, začnimo »izkopavati« – me same – ne profesorice na fakultetah, strejt feministke ali akademičarke v klozetu, me na terenu.

Tatjana Greif