VE MORATE STEREOTIPE PRESEČI

5th December 2014, napisala Nika Kovač in Maja Ličen

 

Draga Maja,

še nikoli se nisem s tabo pogovarjala o odgovorih na vprašanja, ki me zanimajo že dlje časa: Ali meniš, da lahko umetnost spremeni človeka? Kako odgovarjaš na vprašanje, če lahko gledališče spremeni način gledanja na svet? Lahko od gledališča morda pričakujemo celo to, da spreminja svet? Ali ima gledališče na gledalce sploh kakšen trajnejši učinek? Ali moramo prenehat biti igralci, da bi lahko postali revolucionarji, da bi spreminjali svet? Če se prav spomnim, postavlja podobna vprašanja Buto iz legendarne predstave Razredni sovražnik Mladinskega gledališča v Ljubljani.

Imam prav, da smo skupino V peto gre rado ustanovile z namenom, da uporabimo improvizacijsko gledališče kot sredstvo za preizpraševanje in artikulacijo problemov, ki zadevajo stereotipizacijo spola in spolnih vlog? Kakorkoli že, izkazalo se je, da naloga, ki smo si jo zastavile na začetku, ni enostavna, da je zahtevnejša kot smo si predstavljale. Bolj kot smo vadile, analizirale naše vaje in predstave, bolj nam je postajalo jasno, da četudi želimo obratno, tudi same stereotipiziramo.  Liki, reakcije, odgovori, pripovedi, predstave o problemih, ki smo jih želele kritizirati, so pogosto zaživele drugačno življenje kot smo ga želele. Smo se znašle v začaranem krogu, iz katerega ne znamo izstopiti? Morda pa se odgovor skriva v besedah svetovno znanega improvizatorja: “Improvizatorji so rolkarji življenja, slavijo napake.” Te besede, ki sem jih slišala na eni od delavnic v Berlinu, povsem razumem šele po sodelovanju v improvizacijski skupini V peto gre rado. Čeprav je bil naš namen, da se neposredno zoperstavimo stereotipom, so ti zaživeli skozi impulzivne reakcije v naši igri, odzivih. S tem pravzaprav ni nič narobe, napaka je razkrila simbolno mrežo pomenov, ki jo interioriziramo, ki postane neka brezglava navada, reflektirati pa jo je mogoče skozi zdrse in napake, ki jih v vsakdanjem življenju zavestno obvladujemo. “Smeh, ki izvira iz spontanega trenutka, ne glede na format, je iskren smeh. Iskren smeh vsebuje tako komično kot tudi resno. Omogoči nam, da vidimo nasprotje med svetlobo in temo. Gre za nasprotje med živo svetlobo in sencami, ki nastanejo zato, da vidimo obrise in meje svojega dela,” piše legenda improvizatorstva Randy Dixon. Omogoča nam preizpraševanje in to je najbrž ključno. Ko se nehamo spraševati, je trenutek, ko začenjamo postajati neobčutljivi. Neobčutljivost vzpostavlja samozadostnost, ki gradi na zaverovanosti (zgolj) vase in prepričanju v (le) svoj prav. In ponovno smo pri novih, četudi drugačnih, a vendarle še vedno, stereotipih.

Pred nami, draga Maja, je še veliko dela in prav zanima me, kje bomo prihodnje leto ob tem času? Upam, da na odru Lezbične četrti, v takšni ali drugačni zasedbi. In upam, da ostanemo rolkarke življenja.
Tvoja Nika

 

 

Draga Nika,

morda me o teh ključnih vprašanjih našega delovanja res še nisi spraševala, a hkrati mi ta vprašanja zastavljaš že čisto od začetka našega delovanja. Vprašaš me: »Pa bo scena jezna, če to uprizorimo?« in jaz sem vseskozi skeptična in ti poskušam odgovarjati kar se da racionalno, čeprav na koncu branim kritičnost scene in se vprašam: »Zakaj se te kritike tako bojimo?«

Na tvoja vprašanja bom torej odgovarjala iz te pozicije. Nika, katera revolucija pa je uspela brez umetnosti? Takšna ali drugačna, umetnost je sredstvo za velike potrese v zgodovini človeštva. Nisem utopična niti kaj dosti ni optimistke v meni, ampak manjše korake pa vsekakor tudi z našo umetnostjo lahko dosežemo. Bodiva odkriti in si priznajva, da čisto prvi sestanek, ki smo ga Petke imele, nismo razmišljale o naši ideologiji in nismo specificirale našega namena. Kaj pa smo vedele? Vedele smo, da želimo stvari premikat, da želimo biti pionirke, ker s tem lahko nekaj dosežemo, nismo vedele kaj, no, saj še zdaj ne vemo, ampak zavest je bila jasno usmerjena v potrese.

Prav ves čas našega delovanja se soočam z občutkom krivde, da se naša reklama in naše delo ne skladata. Od tod verjetno tudi naš strah pred kritiko, po kateri pa hkrati ves čas tako hlepimo. Jasno je, da ni težjega na odru kot to, da si moraš vlogo v glavi natančno skonstruirati, ji pripisati vse fizične lastnosti, ji dodati glas, hojo in specifiko, odreagirati na soigralko, biti komična in hkrati ne stereotipna. Ljudje ljudi podzavestno predalčkamo in razvrščamo, saj tako lažje dojemamo in memoriziramo. Tako zelo poenostavljeno tudi stereotipiziramo. Kaj pa nas pri stereotipih tako moti? Saj so vendar odraz resničnega! Moti nas vrednotenje, ki je v mnogih primerih prikolica nekega stereotipa. In tu se skriva naša morala, od tu naprej se me tresemo in bojimo kritik.

Po naši prvi predstavi mi je zelo modra ženska rekla: »Ve morate stereotipe preseči!« Ne vem, kako se tega učiti, saj veš, smo pionirke. Ravno zato pa želimo to deliti in v temu je ključ. Širjenje ideje in znanja na nove improvizatorke. Komaj čakam, da jih spoznam.

Tvoja Maja