Lezbična vidnost in varnost

Ko hodiva s punco po *ime mesta umaknjeno*, se pogosto drživa za roke. Vsaj enkrat na mesec se zgodi, da se v to vtakne kak star foter. Včasih sam pljuvajo po tleh in naju grdo gledajo, včasih kej komentirajo. Slišali sva že:-“lej lezbe!” – ja, no shit, sherlock
– “lezbe ste pa take predrzne, ne?”
– “a vama loh plačam, da se prideta mečkat k meni domov?”
– “ogabno”
… In druge (ne spomnim se zdej vseh)

Moj bivši je po tem, ko sem mu povedala, da sem bi, vztrajal pri tem, da bi se zanj morala poljubljati z drugimi puncami (ali še celo kaj več).

Na žurki sem se ful preveč napila. S kolegico smo spoznale dva fanta, s katerima je ona želela it k njima domov. Jaz sem šla zraven, spomnim se pa samo tega da sm ponavljala da sem lezbijka in da nočem njegovih prstov v meni, on pa je to vseeno počel in govoril, da ga rajca da sem kao lezbijka.

Z bivšo partnerko so naju obiskovalci avtobusne postaje *ime umaknjeno* VSAKIČ začeli nadlegovat, na podlagi najine vidne kvir identitete. Dretje, metanje stvari v naju, kepanje (?!) in podobno.

Enkrat sem šla na rojstnodnevno zabavo svoje kolegice soigralke. Na tej zabavi so bili tudi člani njene družine in nek stric, ki mi je večkrat rekel, da škoda ker ni mlajši, da bi se midva fajn imela. Po nekaj krogih teh neprimernih opazk sem rekla, da me ne zanimajo moški in da ne bi bili nič drugače, če bi bila mlajša. Potem je začel govoriti nekaj o tem, da je v današnjih časih vse pomešano. Sem vstala in sem šla domov, ker je bila situacija zelo neprijetna. To ni bil edini tak primer. Velikokrokrat (starejši) moški zazamejo prostor in se ponujajo, ko je nepotrebno. Na neki drugi zabavi se mi je zgodilo, da je nekdo želel, da mu razlagam zakaj je feminizem potreben in me spraševal, če sovražim moške, ker sem lezbijka. Ko se mi ni dalo s tem ukvarjati in sem ignorirala njegove provokacije in potem klasična pripomba zakaj ne moremo biti geji doma in zakaj moramo imeti parade. V takih sitiacijah velikokrat izberem umik, ampak potem se zgodi, da vsakic pred druženji premišljujem in tehtam kdo bo tam, da ne bom spet izpostavljenja takih pogovorom in opazkam. Velikokrat tudi opazim, da je pod članki z LGBT vsebino veliko sovražnih komentarjev. Zato se ves čas reguliram, kdaj in komu povedati, da sem kvir. Ne želim pretvarjati da sem strejt. Ampak tako p aimam ves čas občutek, da sem tarča nekih komentarjev, pripomb, ipd.

Enkrat ko sem sedela pred *ime kulturne institucije umaknjeno* je nekdo vrgel a chickennugget v lgbt zastavo obeseno nad vhodom.

Na vaški zabavi sem se pogovarjala s sosedom, ki je nekaj let starejši od mene. Vprašal me je, če imam fanta, jaz pa sem mu iskreno odgovorila da ne, ker imam punco. Ta odgovor mu ni bil všeč. Kmalu po tem sem se odpravila domov, on pa mi je pisal, naj pridem spet ven, da me čaka pred hišo, da se pogovoriva. Skozi okno sem videla, kako res sredi noči stoji pred mojo hišo in me čaka. Zaklenila sem vsa vrata in se odpravila spat, a mi je bilo tako neprijetno da je tralajo kar nekaj časa, da sem zaspala. Med tem mi je še vedno vztrajno pisal, da naj stopim iz hiše in grem z njim na še eno pijačo. Dobila sem občutek, da me je želel ‘spreobrniti’. To se je zgodilo pred dvemi leti, od takrat me ta sosed niti ne pozdravi več, meni pa je vedno zelo neprijetno ko ga srečam na vaški dogodkih. Starši vztrajajo, da morem bit vljudna in ga pozdravit, jaz pa jim ne upam povedati zakaj ga nočem pozdravit, ker bi rekli da sem jaz kriva, ker sem naredila napako, ko sem mu povedala da imam punco.

Na izletu v *ime mesta umaknjeno* sem bila deležna verbalnega nasilja s strani delavcev na žičnici, ki niso vedeli, da s prijateljicami govorimo slovensko ter so med sabo komentirali “o poglej te toplovodarke”, ko pa sem jih vprašala kaj so rekli, češ da jih nisem slišala so odvrnili “oh ne nič nič”. V okolju v katerem se ponavadi pocutim varno, na Lezbični četrti, sem bila vsako leto do zdaj priča nadlegovanju s strani skupin mladih fantov, ki so bili zgolj mimoidoči, ko smo se z ostalimi obiskovalkami družile pred prostori ŠKUCa.